Julij in avgust sta meseca, ko se opravi največ in najbolj zahtevne planinske pohode.Podali smo se na Vrbanove špice in Rjavino, v samo osrčje Julijskih Alp .
Izhodišče poti je bilo v Dolini Kot. Sprva lepa pot skozi gozd po senci se prične kar hitro dvigovati. Višje kot smo, strmejša je pot in vse bolj je razgledna. Vrhovi so vedno bližje in gledati jih moramo vedno bolj navzgor. Gore postajajo vse mogočnejše. Ob poti nas pozdravi studenček, ob katerem se napijemo čiste gorske vode. Pot je vedno bolj rušnata in vedno bolj gruščnata. Prva polica se konča z Debelim kamnom. Kamniti balvan je tako velik je, da ob vsakem času pri njem najdeš senčko. A od tu do Pekla ni daleč. Mi smo se mu izognili, ker smo malo pred njim zavili proti Spodnji Vrbanovi špici. Da pa v pekel le nebi prehitro prišli, smo se pred njim zavarovali s plezalnimi pasovi in obvezno čelado. Od tu je šlo pa zares. Takoj so nas pozdravile skobe in jeklenica in vedno bolj strma pot. Kot mravljice počasi in previdno rinemo naprej. Prezračimo se na grebenu, grizemo kolena, se čvrsto držimo jeklenice in že nas pot pripelje na vrh Spodnje Vrbanove špice 2299 m. Paleta gora je okoli nas, če omenim le najbližje, Rjavina, Cmir in sam »ata« Triglav. Le kdo si nebi vzel čas in se napasel po tej mogočni lepoti. Pa je bilo potrebno naprej, velikokrat navzdol in navzgor po prepadnem grebenu, čez Plesišče, mimo okna, preko previsnega kamina, izpostavljenih poličk, s pomočjo skob, klinov in jeklenic do precej velikega travnatega pobočja pod Visoko Vrbanovo špico 2408 m. Kar ni se nam dalo na vrh, a če smo hoteli do koče, ni bilo druge poti. Sledil je spust do Staničeve koče, kjer smo si privoščili večerjo, tekočino in spanje. Če je cel dan »nažigalo« sonce, je bil večer nekam čuden. Iz doline so nam poslali oblake, nekajkrat je zagrmelo in »fleš« se je večkrat prižgal. Smo se že bali, da bo treba v nedeljo kar dol.
Nedeljsko jutro nas je pozdravilo s soncem, ki je kar v postelji požgečkalo naše obraze. Hitro smo pojedli zajtrk, se po mačje umili in se že ogrevali s hojo navzgor. Pred strmim zahtevnim vzponom po zahodnem pobočju Rjavine smo se spustili do Dovških vratec. Zopet je bil čas za namestitev čelad in samovarovalnih pasov. Takoj se pot hitro vzpne in ne popusti do predvrha, kjer nas pozdravijo kozorogi. Od daleč misliš, da si že na vrhu, a glej sledi 30 metrski spust po navpičnem kaminu. V nadaljevanju ni več izrazitejših pasti, le dve naravni okni odprti proti Škrlatici in kopast prostoren vrh Rjavine 2532 m. Čestitamo si za vztrajnost in zmagovito pot, občudujemo vršace, potem pa povratek po isti poti do »Staniča«. Zopet si vzamemo čas za nabiranje moči in za krajši čas podležemo sončnim žarkom. Sledil je tri urni, preko Pekla, vroč spust v dolino. Bilo je lepo, naporno in visoko.
Za več fotografij pritisni povezavo : Vrbanove špice, Rjavina