Po obilnem deževju smo se v nedeljo, 20.11.2016 odpravili v deželo brez, na najvišji vrh Bele krajine, 1047 metrsko Mirno goro.
Pot smo začeli v vasi Vrčice. Za kratek čas smo se podali v gozd, nato nadaljevali po cesti, do zanimivo oblikovane smerne table imenovane »jarm«. Tu je stičišče krožne poti do izhodišča za Mirno goro, v opuščeni kočevarski vasi Planina. Krenili smo v smer Kleč, prišli do razvalin stare cerkve in se usmerili proti opuščeni vasi Škrilj. V daljavi smo videli naš vrh, ob cesti pa zgodnjo trobentico. Od vasi so ostale le še razvaline in ena napol obnovljena kamnita bajta. Tu pot zavije v gozd, ki nas po precej strmi in blatni poti privede do Doma na Mirni gori. Ker se nismo hoteli ohladiti smo takoj nadaljevali proti vrhu. Čakalo nas je še cca 50 m višincev. V oči nam je padla delno obnovljena cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Pozidana je bila okoli leta 1743 in je slovela kot božjepotna cerkev za odvrnitev od hude ure. Namesto strehe je na zvoniku urejena ploščad, s katere je v lepem vremenu lep razgled na Gorjance, Belo krajino in preko meje v sosednjo Hrvaško. Na vrhu smo opravili obvezno fotografiranje in se vrnili v dom, kjer smo si privoščili počitek. Malo so nas preganjali oblaki, tako da se nismo preveč zadrževali. Navzdol smo odšli po drugi, malce manj strmi poti mimo cerkvice sv. Ilije, nato mimo razvalin stare cerkve, od koder smo se po isti poti vrnili v dolino.
Čas v letu nam narekuje lažje ture. Ta je bila primerna za ohranjanje kondicije, obisk nam »sredincem« odročnejših krajev in druženje, čeprav v malem številu pohodnikov.
Za več slik pritisni na povezavo : Mirna gora