Ker smo lani osvojili kraljico naših gora, je bilo potrebno letos osvojiti še kralja. Tako smo se podali na 6. najvišji vrh v Sloveniji, na 2645 m visoki Jalovec. Zaradi prepolnega zavetišča pod Špičkom smo s pohodom začeli v nedeljo popoldan. Vreme za osvajanje vrha, kot je kralj gora je bilo idealno. Startali smo na Vršiču in se brez pretiranega obotavljanja podali na 4 urno pot, ki nas je vodila pod obronki Velike Dnine. Sprva smo se po poti počasi spuščali in zopet počasi pridobivali na višini. Šele ko se nam je priključila pot iz Zadnje Trente je postalo strmo, prišli smo iz gozda in tam nekje v daljavi že videli obrise Špička. Pot je postajala vse bolj razgledna in prešla v svet podov, ki nas pripeljejo do Zavetišča pod Špičkom 2064 m, kjer se je končala hoja prvega dne. Prišli smo še ravno pravi čas, da smo lahko opazovali rdeče ožarjene vrhove nad Trento, z markantnim očakom Triglavom. Ko pa se je že čisto stemnilo, nas je s svojo zasanjano lepoto pozdravila botra Luna, za njo pa so se prebudile še zvezde.
V ponedeljkovo jutro smo se zbudili v soncu. Prav veliko se nismo obirali, na glave smo si nadeli čelade, nekateri so stopili v samovarovalne pasove in se podali proti še kar precej oddaljenem vrhu. Pot od tu naprej ni bila več lahka, ampak je zahtevala našo popolno zbranost. Prebrali smo zanimive citate na skalah pred vstopom v zahtevnejši del. Začelo se je s hojo po melišču, od tu dalje pa do jeklenic pod Velikim Ozebnikom, ki ga obidemo po njegovi vzhodni strani. Na več delih je pot izpostavljena, šodrasta, strma in kjer je potrebno varovana. Šele ko smo obšli celo pobočje se nam je odprl pravi pogled proti našemu vrhu. Tu na lepi zeleni ravnici smo si privoščili še zadnji počitek. Sledil je najtežji del vzpona. Ne preveč varovana in zelo izpostavljena pot nas pripelje na glavni greben Jalovca. Seveda smo takoj poplačani s pogledom na še eno zelo markantno goro. Pogled na Mangart je bil res fantastičen, na pot po grebenu pač ne. Za kralja se spodobi, da se stopi predenj v bolj globoki drži. Mi smo se spustili prav do tal in smo del opravili celo po vseh štirih, a na vrhu je bilo vse hudo v trenutku pozabljeno. Jalovec nas je sprejel v čudovitem sončnem vremenu, ni bilo vroče, se je pa videlo res na vse strani. Vrh nas je res premamil in kar nismo hoteli navzdol. Seveda smo naredili spominsko fotografijo in se začeli spuščati. Običajno je, da je pot navzgor naporna, dol pa bolj nevarna in zahteva še večjo pazljivost . Tu je bilo enako. Spuščali smo se zelo počasi, si pri hoji pomagali in vsi srečno prispeli nazaj do Zavetišča. Poslovili smo se od zelo prijaznih in ustrežljivih oskrbnic in se odpravili v Trento, do Koče pri izviru Soče.
Šest planincev nas je osvajalo to prelepo goro. Bilo je dolgo, naporno, veselo, tako kot na vsaki poti, vendar se je splačalo potruditi.
Za več fotografij pritisni na povezavo : Jalovec