Tradicija veleva, da v maju raziskujemo kraje nad morjem. Letos smo se podali na 2. etapo trase Istrske planinske poti, od Doma na Žbevnici do vrha Učke na Vojak.
Osem nas je pobralo na Jelšanah vodnico Mirjano, dobro poznavalko poti po Istrskem polotoku. Potem smo se še kar nekaj časa vozili in nad vasjo Brest začeli našo pot. Šli smo mimo koče, kmalu prišli na prostrane zelene travnike polne cvetja. Prvi vrh na naši poti, Žbevnica, najzahodnejši hrvaški tisočak je bil kmalu pred nami. Prvič smo zagledali morje. Ker je bilo pred nami še 9 ur hoje smo morali hitro naprej. Najprej spust do vasi Trstenik, nato po zelenih poljanah na Gomilo. Zopet sledi precejšen spust, opazovanje rož in trav, skozi grmičevje in zahtevnejši vzpon skozi gozd do kralja Ćićarije na Orljak. Obeležen je z velikim križem. Omogoča izreden pogled na Istro, Alpe, Gorski Kotar… Sledila je hoja skozi prijeten borov in v nadaljevanju bukov gozd. Ob počasnem vzpenjanju mimo lovske koče prispemo na greben Plase, kjer gremo eni po »Borisovem putu« na prepadni Brajkov vrh, glavnina pa se spusti direktno do Planinske koče Korita, kjer zaključimo prvi dan. Na planini je nepresahljiv izvir pitne vode, kjer so ena za drugim postavljena korita. Direktno na izviru se toči voda za pitje, prvo korito služi umivanju, drugo za pranje nog, ostala po vrsti za napajanje živine.V domu smo bili postreženi z zelo okusno istrsko mineštro in mehko posteljo.
V nedeljo smo se povzpeli na Veliki Planik, najvišji vrh Ćićarije. V nadaljevanju smo prispeli do gozdne ceste, ki nas je pripeljala na staro cesto preko Učke, do preval Poklon. V planinski koči je naša predzadnjo točko pohoda. Do tu se je pot kar vlekla saj hoja po cesti ni bila preveč zanimiva. Po počitku v koči smo se odpravili na Vojak, najvišji vrh Istrskega polotoka. Žal se je vreme začelo kisati tako, da se niti vsi nismo slikali na vrhu. Megleno se je videl reški zaliv in otoki, nekje tipaje pa začetek naše poti na Žbevnici.
Lep, zanimiv in naporen je bil pohod po Istrskem pogorju. Na poti je malo planinskih postojank in predvsem dolge so razdalje od točke do točke. A ko je vse zeleno in cvetijo rože, ko ni prehude vročine je ta konec res lep. Tako kot povsod v naravi, če znaš to cenit, če ti ni najbolj pomembno udobje in ti je to dovolj.
Za več slik pritisnite povezavo : Istrska planinska pot