Veterani PD počasi zaključujemo Kočevsko planinsko pot. Na svoji četrti etapi smo bili v sredo, 9. 5.2018 na poti med Goteniškim Snežnikom in Sušnim vrhom.
Lepota te etape je hoja po prostranih gozdovih v ne tako oddaljeni preteklosti zaprtega območja Kočevskih gozdov. Še vedno ni veliko obiskovalcev. Poti so kar zgledno vzdrževane. Markacije so ponekod obledele, na delu od Taborske stene do Goteniškega Snežnika pa na novo označene. Se nam je pripetilo, da smo bili na vrhu v Knjigo vrhov vpisani na prvi strani, takoj za markacisti. Sama pot ni problematična, le tik pred 1289 metrskim vrhom je malo bolj strma in kamnita. Vračali smo se po isti poti in se pustili prepeljati mimo gozdarske koče na Medvedjaku do prvega odcepa za Sovjo steno. Tudi, če bi se hoteli peljati še dlje v smeri našega naslednjega cilja, nebi šlo, saj so mogočne podrte smreke zapirale pot. Pred nami je bila tako mukotrpna pot po gozdni cesti. Po debeli uri nas je tabla le usmerila v gozd proti Sušnem vrhu. Tudi tu se je bilo potrebno prebijati mimo podrtega drevja. V teh krajih ne lomasti samo medved, v zadnji zimi je precej lomastil tudi veter. Sušni vrh, 1231 m je precej neizrazit, znotraj gozda, s katerega ni nobenih razgledov. Temu primerno je tudi obiskan. Sledil je 500 metrski spust do nekdaj smučišča, sedaj propadajočega smučarskega doma, nekoč žage na Glažuti. Lepo in samotno je v teh krajih. BoMa
Fotografije s Kočevske planinske poti
naš prvi cilj
