Vsakdo kdor pomisli na Golico, se takoj spomni narcis ali pa znamenite Avsenikove melodije. Izkušeni veterani smo vedeli , da nam godli ne bojo, da pa , navkljub poznemu datumu mogoče še najdemo kakšno znamenito goliško rožo. Začeli v lepem vremenu, se odpeljali do Planine pod Golico in začeli gristi v hrib. Odšli smo po običajni, najkrajši poti mimo Fenca do Koče pod Golico. V začetku gre pot po gozdu, ki nas po uri hoje pripelje na neporaščena pobočja s katerih pred seboj že vidimo kočo. Vzamemo si krajši čas za pridobivanje energije in se po serpentinasti poti podamo na travnat, ob lepem vremenu zelo razgleden vrh. Po obveznem fotografiranju se vračamo po grebenu do sedla, kjer že uživa ovčja čreda, mi pa nadaljujemo po graničarski poti navzgor do vrha Krvavka. Pobočje je vse bolj pisano, vse več je cvetlic, ni pa narcis. A tudi te še pridejo, sicer bolj poredko in odcvetele so skoraj že vse. Po grebenu nadaljujemo še na Malo Golico s katere sledi spust na sedlo Suha. Poznalo se je, da je bilo na tem rastišču na polovici maja res belo, a ne od snega, temveč od snežno belih ključavnic. Na sedlu se je za nas končal lepši del poti. Od tu naprej, do koder je moč priti tudi z avtom, gre pot le še po cesti do doma Pristava na Javorniškem Rovtu, kjer nas pobere kombi in z vmesnim postankom odpelje domov.
