Že dolgo nismo bili v »Kamniških«. Tako smo se v nedeljo, 23.9.2018 odpravili na Tursko goro.
Malo nam jo je zagodla z vremenom. Še ob vznožju v Kamniški Bistrici, točneje na parkirišču pri Žagani peči nismo točno vedeli, ali gremo. Odločitev je padla, gremo tako visoko, do koder bo zdržalo vreme. Zavili smo na neoznačeno, drugače dobro shojeno in kar obiskano pot čez Žmavčarje. Lani smo šli po njej na Rinke. V spodnjem delu strma in mastna pot skozi gozd, na nekaterih mestih varovana z ne preveč ugledno jeklenico, nas pripelje do travnih pobočij. Vroče ni bilo, iz megle je pršilo, tako da je bilo čez nahrbtnike potrebno povleči zaščito, na glavo povezniti čepice. Grizemo v strmino. Izmenjujejo se gruščnat svet, melišča, trava. Višje pod steno v daljavi nas brezskrbno opazuje gams. Počasi preidemo v območje konkretnega skalovja. Nakar kmalu dosežemo bivak pod Skuto. Smo si vzeli kar precej časa za odmor saj smo čakali sonce. Dočakali smo močan veter, kar pa ni bila prehuda ovira, da nebi nadaljevali. Precej »trda« pot preko Malih podov nas pripelje na markirano pot, ki nas vodi do vrha Turske gore 2251 m. Žal smo jo bolj tipali kot videli. Enako je bilo na vrhu. Veter, megla. To nam je preprečilo nadaljevanje na Kamniško sedlo. Tako smo jo zaradi varnosti ucvrli nazaj po isti poti. Se malo pogreli v bivaku in se počasi spuščali v dolino.
Včasih je tako, da te gora spusti gor, a je zavita v skrivnost in se ne pokaže v vsej svoji lepoti in mogočnosti. Sprejeti je potrebno naravo taka kot je. Bili smo klub vsemu zadovoljni. Bo pa naslednjič lepše. Družba je pa vedno »fajn«. BoMa
Fotografije prispevali Nataša, Zlatko in BoMa – vidne na povezavi : Turska gora
Pomenek pred vstopom v hrib
