Bili smo v kraljestvu kralja Matjaža. Pot nas je vodila prav na vrh pogorja Pece, na 2125 m visoko Kordeževo glavo. Dolgo smo se vozili pod vznožje gore. Preko prelaza Sleme, Črne na Koroškem, po smrekovih gozdovih Podpece do praznega parkirišče na Jakobah. Verjetno zaradi nestabilne vremenske napovedi. Začeli smo v soncu in se hitro vzpenjali po kolovozni cesti do zgornjega parkirišča, primerne za terenska vozila in našega Darka. Nato po gozdu in čez travnik in že smo bili pred Domom na Peci.
Po krajšem postanku se usmerimo po pešpoti proti Peci, prečimo travnik, kjer se priključi pot z Male Pece in do razpotja plezalne in običajne poti. Kmalu prispemo v pas rušja požganega od lanskega požara in pričaka nas snežna podlaga. Višje kot gremo, več je snega in rušje vedno bolj razredčeno. Gremo kar po stopinjah predhodnikov. Zimska pot pelje bolj desno in hitreje preide na rob pobočja. Tako kar nekaj časa hodimo po meji, ki nas pripelje na sam vrh. Na žalost je začelo močno pihati in oblaki so vedno bolj grozili. Tudi razgledov ni bilo, uspeli smo se le fotografirati in na hitro odšli nazaj proti koči. Nekje na polovici je začela padati sodra, nižje si je bilo potrebno navleči pelerine in odpreti dežnike. Malo smo pospešili in pred nalivom prispeli do koče. Prijazni, zagnani domači člani PD Mežica, ki sami oskrbujejo in upravljajo z domom so poskrbeli za naše želodce. Smo bolj počasi jedli, tako smo dali čas vremenu da se uredi. Do kombija potem ni bilo več daleč, niti pretežko, saj nas je Darko s kombijem presenetil na koncu ceste.
Na poti proti domu smo se ustavili še v Andrejevem domu na Slemenu. Bilo je zanimivo in navkljub slabšemu vremenu veselo. Daleč je ta naš konec Slovenije.
Za več fotografij pritisni na povezavo : Peca