Prvo nedeljo po velikonočnih praznikih, smo mala posadka treh mož napadli 1628 m visok Kozji vrh, ki smo ga osvajali že v letu 2013, a nam takrat zaradi obilice snega ni dovolil stati na njem. Vreme za podvig je bilo idealno. Bilo je ravno prav toplo, ni pihalo in bilo je jasno.Odpeljali smo se do Kanonirja pod Jezerskim, kjer smo zavili v dolino osrčja gora pod Storžičem. S hojo smo začeli na Robcah pri pašnika s »hudim ovnom«. Pot je takoj zavila v gozd. Začela se je kar strmo dvigati. Sprva ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Ko pa smo prišli do prve hudourniške grape, je ta že bila napolnjena sicer z malo snega, a že v naslednji ga je bilo že več in višje kot smo šli, več ga je bilo, sicer ne količinsko. Pot je bila bela in pomrznjena do te mere, da se ni preveč udiralo, kar prijetna za hojo, a je zahtevala čvrst in varen korak. Na sedlu pod Turni, smo zavili proti vedno bolj zalitemu in strmemu vršnem grebenu Kozjega vrha. Proti vrhu, ko se je že začela kazati moč pomladnega sonca se je sneg začel mehčati. Na zelo strmih delih si je bilo potrebno pomagati z rokami, vrh se je hitro bližal. Končno je strmina popustila in po razglednem grebenu prispemo na vrh.
Za več slik pritisni povezavo : Kozji vrh