Izkušeni veterani smo za zadnji letošnji pohod osvojili malo obiskani vrh Kojca nad Baško grapo.
Zapeljali smo se proti Idriji in ob Idrijci do Reke, kjer smo zavili v visok breg do vasi Kojca in Orehek. Pri kapelici je bil začetek naše poti. Hodili smo po lepem kolovozu, ki nas je hitro pripeljal do gozda. Sprva zmerni vzpon, se je kmalu spremenil. Bili smo vse globje v gozdu, prehodili senožeti. Gozd je bil še vedno obarvan v jesenskih barvah, listje je ležalo po tleh. Višje kot smo bili, lepši pogledi so bili. Občudovali smo megleno morje po dolini in otočke, ki so štrleli ven. Odprl se nam je pogled na Matajur. Ko smo prišli do travnih senožeti je pot postala bolj nevarna, saj poteka po občasno precej strmem pobočju. Na srečo je bilo suho, tako da ni drselo. Višje se pot razširi in zravna. Ko prispemo do križišča poti, jo mimo klopce po hudi strmini uberemo proti vrhu. Ta del, ki je bolj v senci pa je bil kar blaten in spolzek. A nam kljub temu ni delal prehudih težav, tako da smo precej hitro prišli do travnatega pobočja in vrha Kojce 1303 m, z znamenito kopo sena. Po novem je na vrhu postavljen lepo urejen bivak, z vsemi ustreznimi pripomočki za planince.
Vzeli smo si čas, se naužili sonca in se razgledali po vseh straneh neba. Čudovit je bil pogled na sosednji Porezn, na spodnje Bohinjske hribe od Podrte gore do Črne prsti, na Trnovski gozd, Golake… Kljub vsej lepoti se je bilo potrebno vrniti v dolino. Vračali smo se po senčni strani gore proti vasi Zakojca. Ta pot je bila bolj spolzka, na nekaterih odsekih še snežena in bolj strma. Srečno smo prispeli do vasi, kjer nas je na kmečkem turizmu pri Flandru čakalo dobro kosilo. Ker pa je v Zakojci rojstna hiša pisatelja Franceta Bevka in je bil pred nami kulturni dan v spomin na rojstvo Franceta Prešerna, smo si Bevkovo domačijo tudi ogledali.
Za več fotografij pritisni na povezavo : Kojca, Zakojca