Pred leti smo bili na dvodnevnem pohodu po Pohorju, ki pa se je takrat zaradi močnih nalivov in naše premočene »duše« po enem dnevu končal na Kopah. V nedeljo, 23.6.2023 smo zato s PD Podpeč Preserje prehodili ta drugi del v celoti. Tudi tokrat smo bili mokri, a le od znoja.
Pripeljali smo se do Ribniške koče, ki od zunaj ohranja videz stare koče, znotraj pa je popolnoma prenovljena, kjer smo začeli s hojo. Mimo jezerca takoj po travah, značilnih za Pohorje, smo se povzpeli na Črni vrh, najvišji vrh hribovja. Lep razgleden vrh, s katerega smo videli nekaj naših naslednjih ciljev. Z vrha gre spust proti Grmovškovem domu pod Veliko Kopo, ki pa to ni več. Na njegovem mestu je zrasel hotel in po moje je vse podvrženo zimskemu turizmu. Romantika se je umaknila turizmu. Žig smo našli in se podali takoj naprej proti vrhu Velike Kope. Do njega se pride ob robu smučišča, ta dan je delala tudi nova štirisedežnica. Vrh je večina obšla in ob poti nabirala zdravilne rožice. Preden pridemo do Partizanskega doma v razpadanju, se ob poti bohotijo apartmaji. Pohodnikov ni, vsaj videli jih nismo, pozimi pa zgleda da je precej drugače. Bolj planinsko je v nižje ležečem domu Planinc. Prijazno so nas sprejeli. Težko smo se podali naprej, počasno dviganje terena. Po gozdu gre pot in ker ni bilo naporno smo se zopet razgovorili. Del poti se precej vleče po makadamu. Ko smo nadaljevali v hrib, so nas pozdravile borovnice, ki pa so začuda dozorele le tu, saj naprej niso imele niti še zelenih plodičev. Preden smo prišli na Kremžarjev vrh je bilo precej strmo. Ne razgleden, najbolj zahodni tisočak Pohorja je obdan z gozdom, zato smo se hitro spustili do Koče. Na manjšem sedlu nas pozdravi še kapelica nenavadnih oblik. Posvečena je škofu Slomšku, ki je služboval v Vuzenici.
Pohorje je še vedno čarobno. Trave, gozdovi, cvetje, močvirja, lepo vijugajoče poti. Kot povsod pa je v porastu turizem s katerim se spreminja narava. Ni hudih vzponov, le vztrajnosti ne sme primanjkovati. BoMa
