Včasih zagode vreme. Že drugič letos je bil napovedan pohod na Tosc. Po pregledu vremenske napovedi je kazalo bolje, brez dežja na Primorskem. Tako smo s PD odšli na Porezn.
Zjutraj je čudno kazalo, pa smo se vseeno zapeljali na Pokljuko, do parkirišča na koncu ceste. Nismo stopili iz kombija, je pralo in zamegljeno je bilo. Pa nismo obupali. V bližini je nova Planinska koča na Uskovnici, ki jo je bilo potrebno obiskati in spiti jutranjo kavo. V njej je tudi dozorela odločitev, da gremo na Porezn. Potem pa dolga vožnja do Bohinja, čez Soriško planino v Selško dolino in po dolini Davča do izhodišča na Zgornji Davči.
Potem pa v hrib. Začetek po gozdu, kar strmo. V enem delu je spremenjena trasa poti, postala je varnejša. Pripelje nas do propadajoče, idilične bajte. Včasih so se na tej planini pasli konji. Travnata pot, obogatena s cvetjem nas privede pod Medrce, od koder je le še sprehod do Doma na Poreznu. Vsekakor smo takoj še odšli do vrha Porezna 1630 m. Ko smo en teden nazaj gledali iz Črne prsti na ta konec, si nismo mislili, da bomo tako kmalu stali na tem hribu. Žal pa se s Porezna ni videlo na ono stran. Malo smo pogledali po bunkerju, se okrepčali v domu in odšli v dolino. Pogorje Porezna je tudi znano po Alpski možini, a na žalost smo jo videli le za vzorec.
Vedno se najde rešitev. Navkljub vsemu je bilo zanimivo, doživeto, ne težko in tudi časa je po dolgi vožnji zmanjkovalo. Pravijo, da gre v tretjič rado – pustimo se presenetiti. BoMa
