V deželo je prišla pomlad in s tem naša želja po druženju. 3. 4. 2016 smo se družili s člani PD ZZV Celje, ki so nas popeljali po Celjskem hribovju, po vrhovih okrog njihove najbolj poznane Celjske koče.
Na parkirišču pri Pečovniku ob Savinji so nas prijatelji že čakali. Po vljudnostnem pozdravu so nam pokazali cilje, nakar smo šli. Sledimo cesti, ki vodi na Celjsko kočo. Pod železniškim podvozom zavijemo v sotesko in kmalu za opuščenim kamnolomom zavijemo v gozd. Vrhovi nad nami res niso visoki, a vsaj v začetku vodijo do njih zelo strme poti. Takoj na začetku nas pozdravi Pečovniška kraljica, iglasto drevo iz družine borovk, skoraj 50 metrska duglazija. Počasi nadaljujemo proti prvemu vrhu – Vipota 532 m. Tu se oborožimo z zgibanko celjskega društva, ki ponuja zbiranje žigov teh in drugih vrhov, se razgledamo po okolici in gremo naprej. Dol, do sedelca z lepo brunarico ter se po grebenu Rifengozda vzpenjamo na naslednji cilj. Prehodili smo del gozdne in gobarske učne poti. Uberemo direktno pot na najvišji vrh na poti, na 834 m visok Tovsti vrh. Njegova znamenitost je, da je na njegovem vrhu vhod v 10 metrsko brezno. Po počitku se spustimo po smučišču do nove Celjske koče. V oči nam takoj pade naslednji cilj, Grmada 718 m. Ker še ni čas kosila, gremo seveda takoj tja. Naša stran, po kateri smo prišli na vrh, ni tako huda, kot direktna iz Celja. Za domačine je to hišna gora, ker pa ima tri vrhove ji pravijo celjski Triglav. Mi smo se preko vzhodnega vrha povzpeli nanjo. Zelo razgledni vrh je dobro viden tudi iz doline, saj je na njem postavljen velik križ. Ker smo imeli srečo z vremenom, smo videli zelo daleč naokoli, vse do Kor Alp, celotne KSA, Pohorje in bližnje vrhove. Pozvonili smo za srečo, se fotografirali ter se spustili do Celjske koče na zasluženo kosilo. Hrana je bila odlična, le malo predolgo so jo kuhali. Smo pa imeli zato več časa za pogovor.
S polnimi želodci so jo nato eni ubrali v dolino, mi ki smo pojedli več smo odšli še na Srebotnik 700 m. Smo mislili, da bo lahka pot, da bomo šli malo navzgor a je bilo potrebno precej navzdol in šele nato gor. Kar precej strma pot je v zadnjem delu pred vrhom za bolj varen pristop varovana z jeklenico. Na vrhu smo bili nagrajeni z lepimi razgledi.
Odlično druženje z našimi gostitelji, ki so nam razkrili delček njihovega sveta. Odlična družba, lepo vreme, prebujajoča pomlad, ne prenaporen pohod, na koncu sladek posladek iz štajerskih vinorodnih krajev. Pridružite se našim raziskovanjem.
Hvala vsem, ki bi želeli finančno podpreti ureditev Doma na Krimu in organizacijo planinskega tabora za mlade planince.
Za več fotografij pritisni na povezavo : Vrhovi okrog Celjske koče