Leta 2019 smo s PD začeli raziskovati poti na Velebitu. Ogromna pokrajina z mnogimi skritimi, prvinskimi, neposeljenimi, težko dostopnimi deli. Ker je tako prvinska je za pohodnike pravi izziv. 14. in 15. maja 2022 smo se premaknili v Srednji del, začeli smo pri planinski koči Alan, kjer smo vstopili v nacionalni park Velebit.
Vrhove tam okoli smo že obiskali, tako da smo po Premužićevi stezi nadaljevali pot proti najvišjemu vrhu tega dela, Šatorini. V tem delu poti lahko vseskozi globoko pod nami opazujemo razgibano morsko obalo, modro barvo morja z premnogimi otoki. Hodimo brez nekih vzponov, opazujemo naravo, v tem letnem času cveti mnogo rož. Po kar nekem času se povzpnemo do bivaka Ograđenica, ki je v bistvu nič kaj prijazna kovinska »baraka«. Od tu dalje se pot strmeje dvigne in prikaže se najvišja točka prvega dne. Travnat vrh, precej raztegnjen, verjetno je zato dobil tako ime. (panorama Šatorina) Čas za daljši počitek, slikanje in razglede v vse smeri. Ob spustu smo naleteli na narcise. S hojo smo zaključili pri Kugini koči. Po celodnevni hoji je prijal osvežilni napitek. V tem delu ni signala, ceste se zelo prepredajo, tako da za nepoznavalca pokrajine predstavlja kar problem. Šoferja sta se malo zgubila, a ni bilo nič hudega, saj nas je zabaval oskrbnik koče s prepevanjem in igranjem na ukulele. Koče niso tako oskrbovane kot pri nas. Mi smo se zato odpeljali do Koče, kampa Kata, kjer smo prespali in se dobro najedli. Stoji pod Bačić kukom, ciljem našega drugega dne.
Drugi dan je bil ravno na god Zofke, ki je po tradiciji poškropila pokrajino, nato pa dan prepustila vročemu soncu. Že ko smo ta kuk gledali od daleč smo mu pridali priponko »je«, ki si jo kar zasluži. Že takoj huda strmina, melišče, lestev, do prehoda na zahodno stran. Od tu dalje je vzpon kar zahteven, ni pa predolg. Skala trdna, oprijem dober. Nekaj se nas je vzpelo na vrh. Je najvišji in najsevernejši vrh v nizu Dabarskih kukova. Razgledi fenomenalni. ( panorama Babić kuk ) S hojo smo zaključili pri Koči Ravni dabar. Zapeljali smo se do Baških Oštarija, preko prelaza Oštarijska vrata, se ustavili še pri Kubusu, spomeniku graditeljem magistrale in se spustili do Karobaga. Postanek in namakanje v morju je bil še v Jurjevem, nato domov.
Lepe poti. Dobri ljudje. Zanimiva pokrajina. Prekrasni razgledi. Še nismo prišli do konca Velebita, zato drugo leto nadaljujemo. Hvala za vodenje domači vodnici Mirjani. BoMa
Povezava do fotografij z Velebita
