Že dolgo nismo planinarili po Koroški. V nedeljo, 8.9.2024 smo se odpravili v kraljestvo kralja Matjaža, na razgledno, mejno goro, Peco.
Vožnja do vznožja pogorja je precej dolga. Pot nas je peljala skozi Črno na Koroškem, mesto hudo poškodovano v lanski vodni ujmi, hkrati pa naselje iz katerega izhajata dve naši zlati olimpijki. Cesta iz Črne proti Jakobam, našem izhodišču za pohod se uspešno sanira. Od izhodišča do Doma na Peci 1665 m ni preveč daleč, je sicer strmo, tako da smo kar hitro prišli. Naša ekipa ni bila številna, pa še mi smo se razdelili. Dva ki sva imela čelado in SVK, sva jo ubrala po plezalni poti, druga polovica po klasični na vrh. Pot je lepo varovana, preči severozahodno pobočje, ni preveč dolga, na nekaterih delih nekoliko izpostavljena. Ko pridemo na pobočje nam je ostal le še nezahteven vzpon na vrh Kordeževa glava, običajno imenovan Peca 2126 m. Bilo je kar precej obiska, po vremenski napovedi pa tudi zadnji dan pred začetkom jesenskega deževja. Združeni smo se fotografirali, se razgledali, izstopajo bližnja Uršlja gora, Raduha, greben Olševe, se podprli s hrano. Smo si kar vzeli čas, potem pa smo se po »graničarski«, vzhodni poti, od koder so še bolj vidni Avstrijski vrhovi, spustili do običajne poti do Doma na Peci. Nekoliko pod domom se nahaja kapela, ambient pa kvari poleg stoječa razpadajoča karavla. Na poti proti domu smo se ustavili še na Pikovem in pri Koči na Slemenu.
Navkljub dolgi vožnji se je splačalo obiskat te oddaljene kraje naše dežele. Izlet ni bil prenaporen, vreme odlično, še boljša pa družba. BoMa
