S PD smo v nedeljo, 14.7.2024 obiskali eden bolj priljubljenih vrhov pri nas, markanten Mangart, tretji najvišji Slovenski vrh.
Že sam dostop do izhodišča, cesta speljana na Mangartsko sedlo je zanimiv. Tuneli, razgledi, višina. Ker smo bili zelo zgodnji smo parkirali na zadnjem parkirišču. Zaradi skalnega podora pred leti se do sedla ne da peljati, kar pa nas ni motilo. Urno smo se podali v breg. Prebrali smo zanimivosti iz informacijskih tabel. Pot do sedla je sedaj speljana tako, da se na terenu dela čim manjša škoda. Že takoj so nas pozdravile rožice. Do sedla, kjer se pot razdeli smo hitro prišli. Še vedno je imel naš cilj poveznjeno kapo. Ker smo nadaljevali po naši, Slovenski smeri smo si nadeli samovarovalne pasove, za zaščito glave pa čelade. Do vstopa v smer se pot malo spusti, nato pa poplezavanje, »zajle«, skobe, klini, strmina, škrbina, ozki prehodi, vendar dokaj hitro napredovanje. Razgledi občasni, veter, megla, zaplata snega, lepe rože. Na vrhu pa velik križ, polno ljudi, ki pa so večinoma prišli po Italijanski smeri, poti našega povratka. Vreme je malo nagajalo, občasno se je sonce prebilo skozi megle, ki so preletavale vrh. Spust je bil tudi zanimiv, čeprav se je malo vlekel. Ni tako enostaven, kar nekaj snega je še bilo, skale spolzke, jeklenice, šodrast, a nižje kot smo bili, bolj je bilo sončno. V Koči na Mangartskem sedlu, pa nas je že tako božalo, da bi po dobri malici, če bi imeli čas, kar malo zadremali.
Veseli smo bili da smo stali na tako lepi. razgledni gori. Malo se je bilo potrebno potruditi, zelo zgodaj vstati, se daleč peljati, sopihati, biti v čudoviti naravi in dobri družbi. BoMa
Dostop do fotografij z Mangrta
