Začetek naše dvodnevne poti je bil v dolini Zadnjice. Počasi smo napredovali do Pogačnikovega doma na Kriških podih, s katerega smo popoldne naskočili Razor in Planjo. Zvečer smo si ogledovali lunin vzhod in se odpravili spat na pomožna ležišča v jedilnici. Drugače sobota ni bila bogata z razgledi, smo pa vse dobili v nedeljo. Že zgodaj smo vstali in prečili strma pobočja Kriškega roba. Pod nami sta se bohotila še vedno zasnežena Srednje in Zgornje Kriško jezero, mi pa smo malo pod sedlom Bovških vratec zagledali kralja Triglava. Iz sedla do vrha Križa ni bilo daleč. Nato nazaj pod pobočji Gubna in Dovškega Gamsovca do Rdeče škrbine. Za ene je bilo tu kraj počitka, drugi smo odšli na Dolkovo špico, kjer se v vsej svoji lepoti pokaže »kraljica« Škrlatica. Spust po mokri peščeni poti iz Rdeče škrbine v strmo grapo v Zadnji Dolek je nevarna za zdrs, posebno še letos, ko se je sneg tako dolgo zadržal. Tu smo imeli še zadnji postanek, pred 350 metrskim vzponom. Začel se je s hojo po strmem melišču, ki nas je pripeljal v jugozahodno steno. Od tu pa hoja po strmi zavarovani plezalni poti, delno tudi po vseh štirih do glavnega grebena, kjer že začutimo popuščanje »kraljičine« ostrine. Pot je vedno bolj razgledna in vedno bližje smo cilju. Škrlatica nas pozdravi v soncu s svojim mogočnim križem. Popustijo vse zavore, čustva nas prevzamejo, veselje je neizmerno.
Za ogled več fotografij pritisni na povezavo : Škrlatica in Razor
Še povezava do Gogijevih fotografij : Škrlatica 2014