Iz meglene Ljubljanske kotline, smo se na nedeljsko jutro odpeljali na sončno Gorenjsko. Na 2236 m visoki Stol smo se odpravili po Žirovniški poti. Če se nam je zdelo jutro hladno, smo se po strmi poti kaj hitro ogreli. Pogledi na Zgornje Savsko dolino, Julijce in Blejsko jezero pa so nam polepšali pot.
Višje ob poti, proti sedlu, ki je med malim Stolom in vznožjem vrha Stola, so se kazale zaplate snega , vendar je bila pot kopna. To je posebej užalostilo vodnika Zlatka, ki si je predstavljal, da nas bo ob tem času peljal po zasneženih grapah na vrh. Na vrh Stola smo prispeli veliko hitreje kot bi v zimskih razmerah, vendar smo se zaradi vetra in gneče kar hitro spustili v zavetje pod Prešernovo kočo. Iskali smo iskali transverzalni žig, seveda neuspešno. Najbrž ga kot največjo dragocenost skrivajo v zaklenjeni koči. To nas je malo zjezilo, a smo se potolažili z malico iz nahrbtnika. V dolino smo se spustili po Zabreški poti. Pot je pravi balzam za gorniška kolena, prav sprehajalna.
Veter je popustil, toplo sonce nas je grelo, tako da smo se dali v kratke rokave in ob hoji sproščeno klepetali do Valvasorjevega doma, kjer tudi še nismo nehali. Smo pa naredili povzetek: škoda, da nismo mogli opraviti zimskega vzpona, a preživet dan v hribih, v tako lepem vremenu v pozno jesenskem času, je bil tudi dobra zamenjav. AP Foto : Zlatko
