Navkljub tehničnim in organizacijskim težavam smo se s PD Podpeč Preserje v zopet okrnjeni postavi v nedeljo, 19.7.2020 podali na Prisojnik 2547 m.
Po deževni soboti smo navsezgodaj zjutraj v nedeljo oddrveli na Vršič. Gneče še ni bilo, sonca pa tudi ne. Preko Sovne glave smo odšli pod vznožje gore, se kar hitro dvigali in na razcepu zavili na Grebensko pot. Zelo strm, travnat del nas počasi pripelje do bolj skalnega dela. Ko začne pihati, vemo da je okno pod nami odprto. Fascinantno zgleda, kako veliko v resnici je in kako strma pot vodi skozenj. Za nas se tu začne zahtevnejši del. Namestimo si čelade, eni pasove in počasi začnemo s plezanjem. Pomagamo si z jeklenicami in klini, ponekod hodimo po vseh štirih. Na nekaterih mestih lahko istočasno na levo in desno gledamo v dolino. Na vrhu smo veseli, čeprav je bilo sorazmerno mrzlo in ni bilo razgledov. Zato pa kar dosti obiska. Tudi mi smo se na vrhu zadržali kar celo uro, nekako se nam ni šlo dol. Vračali smo se po Slovenski poti. V začetku je precej zahtevna, strma, šodrasta, z veliko železja in vlažna. Pa je počasi in previdno šlo. Obhodimo južno pobočje, pridemo do razpotja kjer smo zjutraj že bili. Ostane še melišče. Vidimo tudi že Tičarjev dom na Vršiču. Okoliški hribi se začenjajo zavijati v bolj črne oblake, zato smo malo pospešili. Ravno ko prispemo do koče se vlije dež.
Zahtevna pot. Lepa. Dobra družba. BoMa
Jutro na Vršiču
