Za obisk našega prvega dvatisočaka letos smo si izbrali Storžič, na katerega smo se povzpeli v nedeljo, 16.6.2019. Peljali smo se do Doma pod Storžičem, kjer smo računali spiti jutranjo kavico, a je bil in zgleda še bo kar nekaj časa zaprt. Smo si rekli, pa zato ne bo tako vroče. Izbrali smo si pot čez Škarjev rob. Pot kar hitro postane strma, v začetku se večinoma vzpenja skozi gozd. Z višino se pot odpira, nad nami se prikaže vrh, pogled pa seže vse do Triglava. Lepo so vidne Bele stene in Planina Javornik. Ko prispemo do pobočja Škarjevega roba moramo začeti hoditi previdneje. Pot nas privede na greben in s tem razglede na jezersko stran z vrhovi Kamniško Savinjskih Alp. Ko zagledamo jeklenice je bil čas, da si glavo zaščitimo s čelado. Kmalu premagamo vso strmino in že smo na vrhu 2132 m visokega Storžiča. Smo si vzeli nekaj časa za počitek in uživanje ob lepih razgledih. A nismo bili še na polovici poti. Smer proti Kališču je bolj zoprna, torej počasnejša in previdnejša za hojo. Sonce je bilo vse bolj toplo, kar pa nas ni zadržalo, da se nebi povzpeli še na Bašeljski vrh, potem pa odšli do Doma na Kališču.
Pot navzdol je bila zanimiva. Izbrali smo si prav posebno krožno pot s hojo po južnem pobočju Storžiča mimo Karničarjeve koče na Planini Javornik, Velike in Male Poljane. Ustaviti se je bilo potrebno pri kočah na obeh Poljanah in pokušati res dobro, sveže kislo mleko. Kar težko je bilo oditi od njih in »zašpiliti« pot na našem izhodišču. Zelo zanimiv, dolg in kar naporen pohod je bil za nami. Obhodili smo ves Storžič. Odlična priprava za ture, ki nas čakajo v poletnih mesecih. Radi imamo gore in družbo pohodnikov.
Srečen in varen korak. BoMa
pogled iz doline
