V soboto, 11.8.2018 smo se zgodaj zjutraj odpravili na Petzeck, 3283 m visok in najvišji vrh v skupini Schober v Avstrijskih turah. Zaradi nekaj nevšečnosti na poti smo na izhodišče prispeli dokaj pozno, ob pol devetih. Bilo je prijetno poletno jutro, toda ko smo jo ubirali čez strma travna pobočja, polna potočkov, smo se tudi zaradi obilice vode kar močno potili. Vse je čudovito zeleno, na travnih pobočjih se pasejo krave in ovce.
Kmalu potem, ko pot preide v skale, smo že pri dveh lepih gorskih jezerih.
A teh krajev očitno ne obiskujemo samo planinci, saj smo se pri jezerih srečali s potapljači.
Ob večjem jezeru je bil tudi planinska koča, kjer smo nameravali prespati in se naslednji dan podati prav počitniško ležerno na vrh Petzcka. A smo bili neprijazno zavrnjeni, da so polno zasedeni in da se pri njih ne spi po klopeh.
Zato smo po res kratkem počitku izvedli plan B :takoj naprej proti vrhu, da se bomo lahko še do noči vrnili v dolino. Malo smo morali hiteti še zaradi vremenske napovedi, za popoldanske ure so bile napovedane snežne plohe. Hodili smo po lepih skalah in pobočjih, opazovali nenavadne oblike in vzorce kamnov, iz hribov ob naši poti so slapovi polzeli čez skale in ustvarjali potočke.
Naprej pa je pot vodila če kamnite sklade in vrh Petzeck je en ogromen kup kamenja. Kot, da bi se gora zdrobila. Zanimivo in zelo drugače kot v naših Julijcih.
Ker smo bili nekateri prvič nad 3000 smo doživeli krst, ki je bil nekaj posebnega, »mavžanje« na snežišču.
V dolino smo se vrnili pred temo, saj smo v 11. urah naredili okoli 30 km, premagali 1700 m višinske razlike gor in potem ravno toliko dol. Ampak še isti dan smo spali v domačih posteljah. Sladko!
Adrijana Predalič
fotografije Ana Pratneker