Že dolgo nismo raziskovali štajerske pokrajine.V nedeljo, 28.1.2018 smo se zato podali na 987 metrski Boč in 884 metrsko Donačko goro.
Zopet nas je bilo veliko. Zgleda, da znane gore, ki nimajo prezahtevnih dostopov privlačijo. Če pa še vreme dobro kaže, potem je še toliko bolje. Odpeljali smo se do Poljčan in nad vasjo začeli s hojo. Parkirišče je bilo že polno. Zavili smo v gozd. Bilo je mokro in megleno. Z višino se je megla redčila. Pokazal se je vrh Boča, pod nami pa oblačni pokrov. Nadaljevali smo po direktni poti na vrh čez Balunjačo. Strma pot se je dvigala v ključih. Ko smo prišli pod steno, nam je bila v pomoč jeklenica. Zgornji del je bil pomrznjen. Povzpeli smo se na stolp. Dobro se je videlo Pohorje, osončene Kamniške Alpe, na drugi strani je iz oblakov gledala špica Donačke gore. Po drugi strani smo se nato spustili do Doma pod Bočem, od koder smo se odpeljali do Rudijevega doma. Začetna točka našega drugega vzpona nas je pričakala v mrazu, sodri in blatu. Po najstarejši markirani poti smo skozi bukov pragozd začeli vzpon. Bilo je strmo, pred vrhom polno korenin. Vrh nas je pričakal v soncu. Zaznamovan je z veličastnem kamnitim križem in drogom s Slovensko zastavo. Kar težko se je bilo spustiti po blatni poti nazaj v meglo pri domu. A ko smo bili v njem, smo bili zelo dobro postreženi s kar štirimi dobrotami iz njihove kuhinje.
Lepo je bilo na tem bolj vzhodnem delu naše domovine. Radi imamo gore. »Slovenija planinari«. BoMa
Fotografije z Boča in Donačke gore – povezava
Začetek v krajinskem parku
