Zima v hribih ima svoj čar. Dvakrat biti pozimi v zimskih razmerah nad 2000 m pa še posebno. Čeprav zaradi bolezni zdesetkani, smo uživali v Bohinjskih gorah in osvojili 2003 m visoko Lanževico.
Ker hoja po snegu zahteva več časa smo kar zgodaj štartali. Ob 8. zjutraj smo bili že na parkirišču ob Koči pri Savici in se takoj soočili z zasneženo potjo. Prijetna zimska temperatura nas je gnala po zelo ovinkasti mulatjeri proti Domu na Komni. Kmalu je pod nami zalesketalo Bohinjsko jezero, nad nami pa nebo brez oblačka. Prijetno škripanje pod nogami in hoja skozi gozd nas pripelje do doma, kjer je uživalo že kar lepo število pohodnikov. Na hitro smo popili čaj in nadaljevali proti Bogatinskem sedlu. Do Doma pod Bogatinom je bilo še kar nekaj snega, v bistvu največ na tej poti, višje je bilo pa bolj spolzko.
Na hitro smo se spomnili, kako je bilo tu lani na poletnem taboru z mladimi planinci. Počasi smo mleli proti sedlu. Čas nas je že kar priganjal, tako da smo se malo pod njim odločili, da manjša posadka nadaljuje proti vrhu. Precej je bilo že kopno, prečit je bilo potrebno le manjše snežne predele. Nebo še vedno brez oblačka, midva le v jopicah prigrizeva na vrh. Na Lanževici veselje. Občudovala sva vrhove, saj se je videlo res daleč. Ob dveh popoldne se začneva spuščati, ob pol treh smo zopet vsi skupaj, nato pa s pospešenim korakom proti dolini, kamor pridemo še pred temo. Prijetno naporen dan preživet v gorah.
Za več slik poklikaj na povezavo : Lanževica