Ko vodnik zboli, PD se ne umiri. Poiskali smo si nadomestno turo. Ko smo si februarja obljubili v lepšem vremenu na Veliko planino, je bil to ravno pravšnji čas in zadnji trenutek, da še ujamemo vijolične poljane na njej.
Štirje smo se zapeljali do Stahovice. Naš prvi cilj je bila cerkev sv. Primoža, oziroma kava v stari mežnariji. Nadaljevali smo mimo cerkve sv. Petra in se priključili direktni poti. Mi smo se počasi ogrevali, vreme pa se je hladilo, oblaki so postajali gostejši in nižji. Do Mickine bajte smo si pogledali prve rože, tam zavili na pot modrega moža 
čez Pasjo peč od koder se je že pokazal rob Velike Planine. Previdno smo šli do zgornjega roba planine Kisovec, nato vseskozi po markirani poti do Jarškega doma. Pričelo je pihati in megla se je spustila, tako da smo bili v dilemi ali že tu obrniti ali iti pogumno naprej do Domžalskega doma. Prevladala je naša trma in ni nam bilo žal. Čakal nas je topel čaj in okusne jedi v Domžalcu. Smo si pa vzeli čas, ker ga je bilo dovolj. Na naše veliko veselje, se je čez kake dve uri megla dvignila, celo sonček nas je pozdravil in že skozi okno smo videli vijolične poljane žafrana. To nas je pognalo naprej. Zavili smo proti robu Velike planine proti zgornji postaji vlečnice od koder smo že videli naš cilj, najvišjo točko planine, Gradišče 1666 m. Sledilo je slikanje in druženje z mladimi planinkami. Z vrha smo odšli v smeri Tihe doline, mimo pastirskih bajt do kapele Marije Snežne. Med poljanami smo se ustavljali, si ogledovali rože ter se počasi spuščali proti izhodišču.
Naša trma nam je naklonila lepo doživetje in prijetno druženje.
Za več slik pritisnite na povezavo : Velika planina
BoMa