Na Valentinovo smo se odpravili na Veliko planino. Želeli smo si sobotnega, po sneženju sončnega vremena, a ni bilo ravno tako. Napoved za dopoldne je še kar držala, tudi popoldanska, s tem da je na vrhu kar dobro medlo, pihalo, nižje pa deževalo. In še megleno je bilo. Več kot za en avto nas ni bilo. Namesto do Stahovice smo se zato odpeljali do Kranjskega Raka in do parkirišča na Rakovi ravni. Pot smo nadaljevali kar po cesti do Marjaninih njiv, od koder smo občudovali Lepenatko in Velikega Rogateca. Na razcepu smo zavili v hrib proti Mali planini. Kar dobro smo se začeli potiti. Bili smo prepočasni za motorne sani, a bili vztrajnejši saj se je sankač na Gojški planini obrnil, mi pa smo padli v meglo in pritavali do Jarškega doma. Očitno tudi drugih planincev vreme ni motilo, saj je bil dom kar poln. Po toplem čaju smo jo mahnili naprej. Počasi smo napredovali do Domžalske koče, od tu dalje pa padli v precej globok sneg in meglo. Še sreča, da je šel en planinski par, ki je pot bolje poznal pred nami, da smo se lažje prebijali. Nekje pri stanovih pod Marijo Snežno se je naša ekipa razdelila. Preveč se je udiralo, tako smo »ta lahki« odšli naprej do okrepčevalnice Zeleni rob, »ta težki« pa nazaj do Domžalske koče, kjer smo se kasneje zopet združili. Vmes je začelo še močno snežiti in pihati. Ob povratku z Zelenega roba smo se ustavili pri kapelici, prosili za srečno in varno pot in odgazili do Domžalske koče. Ker nismo hoteli zamudit smučarskih poletov, smo se po okusnem okrepčilu hitro podali proti dolini. Do avta smo bili vsi čisto premočeni. Vreme nam tokrat res ni bilo naklonjeno, zima se je vrnila v našo deželo. Ker pa je potrebno planine spoznavati tudi v takem vremenu je bilo vseeno lepo. Obogateni smo bili z novo izkušnjo. Ni bilo prehudo, bomo pa pohod ponovili v lepšem vremenu, ko bodo cvetele rože.
Za več slik pritisni povezavo : Velika planina