Nedelja je bil pravi dan za pohajkovanje po naših prelepih gorah. Po mokrem tednu smo se odpravili na Ciprnik, 1745 m visok vrh z odličnim pogledom na skakalnice v Planici. Začeli smo pri Domu Planica in se podali na lepo sledljivo, nemarkirano lovsko pot. Ta je zahtevala od nas dobro grizenje hriba. Hitro smo pridobivali na višini in kmalu prišli do hišice za snemalce in čas za občudovanje doline Tamar in gorovja, ki ga obdaja. Želeli smo si najlepšega pogleda na Jalovec, ki pa je bil žal cel dan zastrt s kapuco. Po gozdu smo nadaljevali pot, ki se je na grebenu zravnala in zložno nadaljevala, do naslednje strmine in razcepa, kjer smo se navezali na pot iz Vitranca. Iz gozda kmalu stopimo v ruševje, v precej strm in na nekaterih mestih z jeklenico varovan teren. Previdno se dvigamo in kmalu dospemo na razgleden rušnat vrh. Ciprnik je bil ta dan zelo oblegan. Razgledi z vrha so nudili poglede na čudovite zlato rumene jesenske barve narave in hribe.
Po fotografiranju smo začutili neko praznino v želodcu in ker smo imeli naročen bograč iz kotla na Mojčinem domu smo se kar hitro odločili za nadaljevanje. Spustiti smo se morali do razpotja, se dvigniti na vrh Vitranca in spustiti po gozdni poti do doma, kjer je že od daleč dišalo. V nasprotju z propadajočim domom na Vitrancu in že več let nedelujoči sedežnici je Mojčin dom lepo urejen. Deležni smo bili antigripinske dobrodošlice ter zelo prijaznega in ustrežljivega oskrbnika. Polnih želodcev in veselih obrazov smo odšli v dolino. Večina nas ni vedela, da nas čaka zelo zelo strma pot, tako da je bil spust res zelo previden. Vmes smo občudovali naravo, zrli v dolino Male Pišnice in počasi prispeli do jezera Jasna. Darko nas je odpeljal do »Aljaža« na Dovjem, kjer smo imeli refleksijo.
Očitno zadnji topli dnevi so nas zvabili iz naših lupinic, da smo se predali naravi, jesenskim barvam in dobri družbi. Vsekakor narava vedno preseneča in v je vsakem letnem času čudovita.
Za več fotografij pritisni povezavo : Ciprnik