Letošnji zadnji večdnevni obisk gora je potekal po severozahodnem delu Bohinjskih gora od Bogatina do Vogla. Štartali smo na znamenitih komnskih serpentinah pri slapu Savica. Hitro smo pridobivali na višini, s poti opazovali Bohinjsko jezero, se za trenutek ustavili na Domu na Komni in nadaljevali do Doma pod Bogatinom, kjer nas je čakalo ležišče in za naslednji dan iztočna točka. V sobotni dan smo se prebudili s soncem. Po mulatjeri smo se lepo sprehodili do Bogatinskega sedla, kjer je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba. Pred nami je bila še dolga pot, ki smo si jo hoteli skrajšati tako, da obidemo Bogatin in iti takoj na Mahavšček. Malo prezgodaj smo ubrali bližnjico, ki nas je pripeljala do melišča po katerem je bil potem kar zoprn vzpon do sedelca med obema vrhovoma. Ni pa nam vzelo poguma, mogoče le malo časa. Sledil je krajši vzpon na Mahavšček 2008 m, kjer smo bili nagrajeni z lepimi razgledi od Jadranskega morja do najvišjih vrhov Julijskih Alp. Sledil je spust po razgibanem terenu in občudovanje cvetlic, ki so še cvetele v tem času. Obšli smo Vrh Škrli in se povzpeli, adrenalinski vzpon na Vrh Planje, se zopet malo spustili, dokler nismo prišli do roba, ki vodi na Tolminski Kuk 2085 m. To je bil najvišji vrh na naši poti. Hoja naprej je bila po bolj zeleni podlagi, obšli smo Zeleni vrh, sicer ne vsi, pot pa nas je pripeljala na sedelce in malo pod njim na vznožje Podrte gore 2061 m. Nanjo smo se povzpeli po brezpotju in je bila kar izziv za nas. Precej šodrasta in zelo strma pot pelje na vrh. Sestop je bil še zahtevnejši. Po povratku na markirano pot le ta nadaljuje pod pobočjem gore in nas pripelje na sedlo Škrbina, kjer je razpotje poti. Mi nadaljujemo po južni strani grebena v smeri Vrha nad Škrbino. Teren se praktično postavi na glavo. Po jeklenicah in skobah prilezemo do zelenega razglednega grebena, ki nas pripelje na Vrh nad Škrbino 2054 m. Vrh nas je sicer sprejel, a ni bil tako prijazen kot prejšnji, nagradil nas je z meglo in vetrom, tako da se nismo prav preveč zadržali na njem. Dol smo odšli po lažji direktni poti za Planino Razor, kjer so v domu za nas že skuhali pozno kosilo. V koči je bilo za ta dan tudi konec 9 urne poti.
Nedeljsko jutro nas je presenetilo z meglo in dežjem. Kolebali smo med varianto direktni spust v Primorsko ali preko Vogla na Bohinjsko stran. Odločili smo se za slednjo, na vrhu pa bi se odločili še, ali potegnemo do Rodice, ali se spustimo do Ski hotela in z gondolo v dolino. V megli in vetru smo osvojili Vogel 1922 m. Vreme je kazalo navzdol, zato raje nismo tvegali. Počasi in previdno smo sestopali po mastnih skalah, si malo ogledali poletni Vogel, pri Merjascu napolnili želodce in se odpeljali v dolino, ki je bila za razliko od vrhov sončna in topla.
Za več slik pritisni povezavo : Bohinjske gore