Vreme nas je zvabilo v Kamniško Savinjsko Alpe na Lučko Brano (Babo) in Planjavo. Pohod smo začeli v Logarski dolini, kjer je pogled na KSA popolnoma drugačen, kot naš izpod Krima. Pot se je lepo dvigala po senčni strani in nas kmalu pripeljala do znamenitega tunela pod Klemenčo jamo. Sklonjenih glav smo ga hitro prehodili. Na drugi strani so se odprle in vabile Brana, Turska gora, Rinke in Mrzla gora, ki pa niso bile cilj pohoda. Zmernim tempom smo prišli do Koče na Klemenči jami. Nadaljevali smo v smeri Ojstrice. Pot se je počasi odpirala, vedno več je bilo kamenja in strmejša je postajala. Do sedla pod Rjavčkim vrhom nas je spremljala še zelena pokrajina, nato smo prešli v čisti gorski svet. Tu je bil čas, da si na glavo poveznemo čelade. Hodili smo po melišču, premagovali kamnite skoke in počasi prilezli do sedla Škarje, kjer smo ubrali desno pot. Leva bi nas peljala na Ojstrico. Sedaj se je začela pot po grebenu, ali malo pod njim. Tu so se pa odprli razgledi na Kamniško stran. Pot je bila zelo razgibana, gor in dol, na nekaterih mestih dokaj »zračna« in zaradi kamenja občasno nevarna za zdrs. Ko smo s poti videli velikega možica smo ocenili, da je nad nami vrh Lučke Brane 2244 m. Sam vrh ni posebno označen, tako da nismo bili čisto prepričani da je pravi. Kasneje v domu na Kamniškem sedlu so nam potrdili, da smo bili na pravem vrhu. Čas je bil za prvo fotografiranje in krajši počitek. Pot pred nami je bila še dolga, tako da smo se spustili po drugi strani navzdol in na naslednjem vrhu opazili še enega možica. Tudi tega smo obiskali. Po opisu in izgledu smo bili na Vilicah. Zatem se je pot spustila. Hodili smo po južnem pobočju Planjave po melišču do strmega dela, ki nas je pripeljal do razpotja, s katerega je bil že viden naš 2392 m visok cilj. Kar naenkrat se je v nas prebudila dodatna energija, ki nas je z lahkoto pripeljala na vrh, kjer smo se v družbi kavk naužili lepih razgledov. Pot navzdol je od tu tehnično kar zahtevna. Spušča se po južnem pobočju, je dokaj strma do Sukalnika, kjer se čisto približamo steni. V pomoč so nam bile jeklenice in klini. Ta del je do Kamniškega sedla najbolj nevaren, na kar so nas opominjale spominske plošče. Tudi ta del je bil uspešno za nami, preostal je le še travnat del poti. V Kamniški koči smo si zopet vzeli čas za krajše nabiranje energije in klepet z gostiteljema. Čas nas je res že hudo preganjal. Sledil je še zahteven spust, nevaren za zdrs vse do melišča nad Okrešljem in obisk doma. Od tu je sledil spust po gozdu do izvira Savinje in razmočena pot do vrha slapa Rinke in ob njem do doline. Bili smo zadnji ta dan, ki smo si podnevi ogledovali slap od spodaj. V mraku smo prispeli do kombija in pozno ponoči prišli domov.
Za več slik pritisni na povezavo : Lučka Brana, Planjava