V času dneva državnosti smo se štirje najbolj zagrizeni s povprečno starostjo 64 let odpravili na raziskovanje pokrajine na Pohorju. S hojo po prostranstvih Pohorja smo začeli pri Domu na Osankarici, odšli po poti ob prizorišču poslednjega boja Pohorskega bataljona in nadaljevali proti Klopnemu vrhu, malo po močvirju, malo po lepi travnati poti. Naslednja postaja je bila Koča na Pesku, a preko najbolj mokrega dela na poti, skozi Srbinsko borovje. Lepo umazani smo prišli do koče polne turistov. Odločili smo se, da gremo vsi do razglednega stolpa na Rogli, eni tudi na vrh (278 stopnic). Z višino 30. metrov je to najvišji vrh Pohorja in zelo dober razglednik po prostranstvu gozda in dalje po hribih in pogorju tega dela Slovenije. Sledil je spust do hotelskega kompleksa, mimo jezerca po pašniku v bolj redek gozd preko Sedla Komisija do razcepa za Lovrenška jezera. To je najvišje ležeče barje v Sloveniji, ki nima lastnega pritoka vode in se napaja le s padavinsko vodo, ki zaradi šotnih mahov in šote ne more hitro odtekati. Pokrajina je zasajena z borovci. Sledil je kar močan spust na sedlo Šiklarica in od tu na Ribniški (Jezerski) vrh, kjer smo uzrli Ribniško kočo, cilj našega prvega dne. Do doma smo prispeli ravno pred nevihto in se po dobri večerji prav hitro odpravili spat.
V petek nas je prebudilo sonce, tako da se ni bilo težko spustiti do Koče na Pesniku in se vrniti nazaj, od koder smo osvajali najvišji vrh Pohorja, 1543 m visoki Črni vrh. Sledilo je nadaljevanje po zelenih planjavah do Grmovškovga doma pod Veliko Kopo ter naskok na vrh. S hojo smo nadaljevali še proti Mali Kopi, se spustili do zgornje postaje sedežnice, kjer smo se čudili razpadajoči brunarici in malo nižje zaprtemu Partizanskemu domu. Od tu pa po zelo strmi na novo markirani stezi do 500 m nižjih partizanskih bolnišnic na Trški gori. Ker je bilo potrebno nekje prespati, smo odšli proti Koči Planinc, do katere smo se dvignili na Kaštivsko sedlo in spustili do nje. Ta dan so jo odprli samo zaradi za nas. Zelo lepo so za nas tudi poskrbeli s hrano, spanjem in prijaznostjo. Po novem je to točka na SPP.
V soboto nas je čakal še krajši del, z osvojitvijo Kremžarjevega vrha, do katerega je speljana pot polna borovnic, ki jih je bilo potrebno vsekakor poizkusiti. Sledil je spust do koče in nato do Slovenj Gradca, kjer smo se vkrcali v kombi in se odpeljali na “mežrle”. Lepo je bilo.
Za več fotografij pritisni na povezavo : Pohorje